Obstajajo kraji, ki so preprosto dobri. Za človekovo energijo, za njegov um. In pogosto so majhni. Ko si jih ogledamo, preberemo kaj o njih in prehodimo kakšno miljo njihovih poti ter rečemo besedo ali dve z domačini, se počutimo prebujene in mlade – in ne več kot kak od vetra in sonca zdelan Clint Eastwood, omenjen v knjigi Tane French.
V kraju, ki ga obiščemo, nekaj lepih uric hodimo skoraj po ravnem. Vse se dogaja na vznožju Gorjancev. Gorovje deluje temno in oddaljeno, a hkrati mirno in domače. Hrasti in bukve šumijo nad starimi potmi, ki se spuščajo h Krki in skrivajo mnoge zgodbe. Pokrajina s takšnim ozadjem je mehka, veliko je valovitih dolin, griči pa se dvigujejo počasi in enakomerno, kot bi hoteli zaščititi svojo deželo pred vetrovi in časom. To so že predgorja Gorjancev, polna sadovnjakov in vinogradov, kjer v starih zidanicah točijo cviček, nenavadno vino dolenjske dežele.
Mali in Veliki Slatnik
Na cesti, ki vodi vzhodno od Novega mesta proti Šentjerneju, sta vasici, imenovani Slatnik. Ime sta dobili po majhnih vrelcih podtalne vode. Najprej je tu Mali, seveda pa nekaj kilometrov v globino pokrajine obstaja tudi Veliki Slatnik. Cesta med krajema je drobna in tiha, Slatenski potok je južno od nje vrezal dobrih pet kilometrov dolgo razgibano dolino. Struga je polna vodnatih studencev in vodnih živali. Prav ob potoku, svetlo zelenem, ker je spomladi tu vse skupaj zelo svetlo zeleno, so člani društva z zanimivim imenom – Machova dediščina pod Gorjanci – speljali prijetno učno pot, ki najprej teče vzporedno s potokom, potem pa se po severni strani krožno vrne nazaj na izhodišče.
Tujec, ki o Slatniku in njegovi zgodbi ne ve nič, lahko na lepo urejeni spletni strani društva prebere: »To je zgodba o vizionarski družini Mach in njeni zapuščini. Predstavljamo jo z Machovo potjo, ki z obstoječimi naravnimi in kulturnimi danostmi predstavlja zgodbe in dosežke iz preteklosti ter jih tako ohranja za prihodnost.« Gospod Keating iz Društva mrtvih pesnikov bi ob tem dokaj nepoetičnem besedilu verjetno dejal: »Saj nismo zidarji!« in svojim dijakom ukazal, naj omenjeno besedilo iztrgajo iz knjige. Res, stavek zveni formalno, toda namen je dosežen. Postanemo radovedni. In to je za začetek dovolj.
Družina Mach in hitrost macha
V Velikem Slatniku je nekdaj stala graščina gospostva Slatenek, zanesljivo zgrajena vsaj na začetku 17. stoletja. Bila je enonadstropna zidana stavba s petosno glavno fasado. Ob koncu 20. stoletja so dotrajano graščino podrli, kar je škoda. Morda ob tem niso pomislili na Čeha Josefa Koudelko, poetičnega fotografa razvalin, ki ga ne omenjamo po naključju. Tudi junaki naše tokratne zgodbe namreč prihajajo iz Češke. V nekem intervjuju je Koudelka povedal: »Razvaline so očiščene človekove pojave, kar pa ne pomeni, da so izpraznjene njegove prisotnosti. S svojim tihim obstojem človeka celo poveličujejo in opozarjajo na neumrljivost njegove identitete.«
Kakorkoli že, leta 1858 je prišel iz Moravske v Novo mesto, takrat imenovano Rudolfovo (morda se spominjamo, da je pesem iz starih časov Grem domov v Novo mesto pela skupina s tem imenom), živet in kmetovat humanistično usmerjen češki Nemec Johann Mach. Kupil je graščino v vasi in ostal tukaj do smrti. Vsa njegova družina se je zapisala v zgodovino po dobrodelnosti.
V Slatensko dolino je Mach kot akademsko izobražen učitelj prinesel veliko novega znanja iz sadjarstva, vrtnarstva in čebelarstva. Bolj kot graščak pa je bil z domačini prijatelj. Vpeljal jih je v napredek. Njegova žena Josephine je v vasi skrbela za bolnike, skoraj ni bilo človeka, ki ne bi od nje dobil hrane in zdravil. Vaškim otrokom je kupovala obleke in čevlje za prvo sveto obhajilo in birmo. Hči Maria je učiteljevala na črnogorskem kraljevem dvoru, bila pa je tudi velika popotnica. Zanimivo naključje je, da ima prav v bližini kraja, kjer je živela, svojo zidanico še en svetovni popotnik – Zvone Šeruga.
Po Johannovi smrti je Josephine graščino prodala svojemu stricu, ta pa jo je podaril šmihelski župniji. V času, ko dekleta niso hodila v šolo, je zahteval, da se v zameno zgradi šola za revne deklice iz Slatnika in okolice Novega mesta. To se je tudi zgodilo in v tej stavbi je šola še danes. V Slatnik pa je v letih svojega študija fizike na Dunaju rad prihajal pomagat pri kmetovanju tudi Johannov sin Ernst. Kot znanstvenik je preučeval nadzvočno hitrost in dosegel svetovno slavo. Koliko ljudi ve, da je človek, po katerem se imenuje Machovo število (vrednost enega macha je enaka hitrosti zvoka), živel prav v dolenjskem Velikem Slatniku sredi predgorja gorjanskih gozdov?
Sviloprejka na Machovem hribu
Pravijo, da na svetu ne obstaja poslednja skrivnost, je pa Mlinščica, ki vodi do nekdanjega mlina, kjer je mlel Tičkov Pepi, prva skrivnost na Machovi poti. Mlinar je izkopal petsto metrov dolgo strugo med potokom in mlinom in s tem omogočil njegovo delovanje. Za razlago zelo povednih imen lepih studencev vsenaokrog mlina pa ne potrebujemo prav bogate domišljije. Tukaj so mrzli Mrzliček, Angelski studenec, Rakec s potočnimi raki in najmanjši od vseh, ki ima od vseh najbolj izvirno ime – Mišja pzdica.
Pot naprej pa že vodi pod Machovim hribom, kjer se je Johann Mach ukvarjal z za te kraje nenavadno dejavnostjo – gojil je japonsko sviloprejko jamamaj. Z rumeno podobo tega velikega nočnega metulja je zdaj označena celotna Machova pot. Iz njegovih zapredkov se pridobiva posebna svila, imenovana šantung.
Mach je izbral to vrsto, ker ne potrebuje murve, hrani se z listi hrasta in gabra in je zato primernejša za evropske gozdove. Prav tako je bolj odporna na bolezen pebrino, ki uničuje navadne sviloprejke. Z Dunaja je dobil jajčeca in jih hranil na hladnem, da so se izlegla spomladi. Izlegle gosenice je gojil na drevesih, torej na prostem. Pokril jih je z mrežami, da bi jim preprečil pobeg in jih zaščitil pred pticami. Del svilenih zapredkov, ki so jih naredile gosenice, je namenil za poskuse pridobivanja svile, ostali del pa za razmnoževanje metuljev.
Prvi del načrta se ni posrečil. Težave so bile prevelike, gosenice je bilo težko nadzorovati v naravi, veliko jih je pojedla divjad in njihovi zapredki so bili veliko težje razmotljivi kot pri navadni sviloprejki. Rumeni metulj pa je preživel, še danes živi po Sloveniji in je naš največji nočni pavlinček. Machov poskus je eden redkih primerov, ko je človek v Evropo uspešno vnesel novo vrsto metulja, ki se je ohranila v naravi. Lovec Franc Kržjačan, ki ga je Mach najel, da je s puško preganjal roparske ptice, se je zaklel, da bo čuval jamamaje. Legenda pripoveduje, da je po dveh tednih službe od onemoglosti zaspal in zaradi zakletve okamenel. Tako njegova skalna podoba še danes čuva dolino in metulje.
Kaj je še lepega na poti?
Hodimo po dolini Slatenskega potoka, v naših glavah se nadaljuje boj med prvimi vtisi in tem, kar smo doslej brali o poti. Za uvod povemo tole: Machova pot je dolg seznam lepih naravnih znamenitosti. Ima svojo lastno podobo, tudi svojo usodo. Rekli bi še to: ima nekaj starega čara. Prizor za prizorom se odpira. Tudi fantazija pripomore k doživetju. Vsak, ki se podaja na raziskovanje narave, pa že mora imeti nekaj fantazije.
Slatenski potok je s počasnim tokom vrezal nenavadne krožne zanke, posamezni okljuki so izraziti in ob njih so nekdaj zasadili bele vrbe zaradi utrjevanja zemeljskih brežin. Podobna zgodba je z belimi gabri, ki so jih zaradi dobrega obraščanja pogosto obglavili. Spomladi pod vrbami oživijo rjave gozdne žabe, ki tu odložijo mrest. Mokrišče je naravni čistilec vode in dvoživkam zagotavlja idealne razmere za razvoj.
Na pokopališču v Velikem Slatniku je grob družine Mach, hvaležni domačini lepo skrbijo zanj. Tu se pot obrne k povratku. Takoj smo pri nekdanji graščini, kjer je ostal le del obokanega graščinskega hleva. V drugem delu poti, ko se vračamo v Mali Slatnik, gre steza mimo skalnih in drevesnih oblik, ki so jim avtorji poti nadeli prav posebne nazive: Škratova lekarna, Škratovo uho, Škratov zimski dvorec, Jazbečevo domovanje, Palčkov grad … Prav na koncu pridemo do ribnikov, ki jih je na poplavni ravnici uredil eden od domačinov. V njih se razraščata lokvanj in rogoz, med njima pa plavajo gojeni japonski krapi, ki lepo dopolnjujejo Machovo japonsko zgodbo.
Glavni junak Trdinove povesti
Bogovi ljubijo tistega, ki potuje – tako pravi star pregovor. Še en znan potovalec je rad kolovratil po Machovih gozdovih – Janez Trdina, slovenski pisatelj, ki je tukaj mimo hodil iz Novega mesta na Gorjance. Ves čas se je pogovarjal z ljudmi in njihove zgodbe opisoval v svojih povestih. Najjužnejšo točko Machove pohodne poti predstavlja skalni spodmol, pod katerim je večkrat prebil noč. Vsaj tako pravijo, na tem mestu je njegovo ime celo vpisano v skalo. Mi smo pogledali skozi skromno okence v večji prostor, v njem bi si dejansko lahko na listju uredili prav udobno ležišče. Bi se bali medvedov, morda volkov? Ne vem, Veliki Slatnik je prav blizu, po drugi strani pa – Gorjanci so globoki in temni.
Nad vasjo Križe, do kamor sega Machova pot proti vzhodu, še danes živi eden njenih junakov – košato drevo, ki je tudi junak Trdinove povesti Zakleti oreh. Zloglasni kvartopirec Kotlin je pod drevesom izrekel strašno kletev, da bo pokončal svojo družino in nato sodil še sebi, če ne bo mogel več odplačevati dolgov. Od takrat ptice ne gnezdijo več v tem drevesu, njegova senca pa je uročena in domačini nikoli ne posedajo v njej. Trdina je priredil to legendo in v svoji povesti opisal spogledljivo Betko, ki je večkrat iskala zavetje v senci zakletega oreha, nato pa na slatniški graščini spoznala mladega poročenega oskrbnika in se zaljubila vanj. »Že naslednji dan sta se za roke vodila, se z očmi in kretnjami pogovarjala in javno poljubljala. Po podgorju Gorjancev sta sejala neizmerno pohujšanje,« pripoveduje Trdina.
Zanimivo je, da ima Trdina v tej povesti v mislih resnične osebe. Beremo zgodbo o usodi Vilhelmine, najmlajše hčere Johanna Macha, ki se je res zaljubila v oskrbnika očetovega posestva. Cerkvene oblasti, ki v povesti kaznujejo Betko, v resničnem življenju predstavlja Vilhelminin brat Ernst (»gospod Machovo število«). Namesto očeta, ki ima premehko srce, sestro razdedini in jo pošlje v samostan na Dunaj.
Tako je s tem posedanjem v sencah dreves, Vilhelmina je rada brala knjige pod krošnjo zakletega oreha. Res pa je, da je prav tako rada hodila žalovat za svojim ljubljenim k Angelskemu studencu. In to seveda ni navaden studenec, Vilhelminine solze so polnile njegovo vodo, do njega vodi Vilhelminin most in angeli pridejo, da se okopajo v njem. Prosijo za spokoj dekleta, ki si je želelo le to, kar si želimo vsi – živeti lepo življenje.
Dostop do članka na: www.delo.si
Podatki o objavi in avtorskih pravicah
Članek z naslovom »Kaj imajo skupnega Machovo število, jamamaj in zakleti oreh?« objavljamo s soglasjem podjetja Delo mediji d.o.o., imetnika materialnih avtorskih pravic.
- Avtor: Aleš Nosan
- Prvotni vir: www.delo.si
- Datum prve objave: 1.4.2026
Društvo Machova dediščina pod Gorjanci se podjetju Delo mediji d.o.o. iskreno zahvaljuje za dovoljenje za deljenje prispevka.
